“Nacionalni pesnik” je zgodovinska nehomogena kategorija in je zato odvisna od načina konstituiranja nacionalne skupnosti pri posameznih evropskih narodih. Pri tem je potrebno razlikovati med kulturami, ki so se kot politična enota udejanili tudi mimo kategorije nacionalne identifikacije (na primer večnacionalna cesarstva), kulturami, ki so v 19. Stoletju uspeli ali zmogli strniti narodno in nacionalno idejo (na primer Italija, Nemčija ali Grčija) in kulturami, ki so se kot nacija pojavili pozneje (na primer Slovenija). Za prvi tip je značilna odsotnost samega pojma o nacionalnem pesniku, za drugi neenakost v kvaliteti literarnega in političnega znaka, za tretji pa težnja k vzpostavljanju enakovrednega razmerja med obema. Za tretji tip se kategorija nacionalnega pesnika izrisuje kot oksimoron, ki združuje dva antitetična pojma: pesnika kot paradigmo za nenormiranost ustvarjalnega subjekta in nacijo kot paradigmo za normo. Uspešna razrešitev protislovja je mogoča le ob zavesti o lastni kulturi kot celovitem tekstu kulture (Lotman), ki vsak pojav v svoji preteklosti opazuje kot izomorfno manifestacijo iste vrednostne lestvice. Zavest o lastni kulturi kot kulturi raznorodnih in tudi protislovnih tekstov, naravno prisotnih v vsaki skupnosti, je v tem primeru drugotnega ali ničnega pomena. Kanonizacija Prešernove Zdravljice kot nacionalne himne jasno kaže na eno od sodobnih tendenc v slovenski kulturi, ki želi opomenjati svojo preteklost v ključu enovitega teksta kulture kot jamstva za genetsko kompaktnost samoidentifikacijskega kulturnega modela. Ta proces, ki ga sicer v različnih obdobjih poznajo vsi evropski narodi, zgovorno priča o dvojni podobi sodobnega slovenskega kulturnega modela samoidentifikacije, ki je svojo poldrugo stoletje trajajočo težnjo po uveljavljanju “razlike” v odnosu do “drugega” (kulturi tekstov) maksimalno in morda tudi paradoksalno udejanil s simboličnim uzakonjenjem Prešernovih verzov kot enovitega in “večnega” teksta kulture v odnosu do samega sebe.
