Članek obravnava prostorsko/časovno
konstrukcijo dramske realnosti v
Strniševi drami Driada. To je tekst, ki
ne upošteva treh enotnosti in vseskozi
niza fantastične elemente ter prehaja
med zelo različnimi dogajalnimi mesti
in zgodovinskimi časi. A Strniševa
zgodba prav s temi prehajanji in izrazito
fantastiko konstruira resničnost,
ki obstaja za tistim, kar je vidno na
prvi pogled. Prehajanje od velikega k
majhnemu in obratno ali od kratkotrajnega
k večnemu ustvarja napetost med
tragičnim in komičnim vidikom sveta.
Zato je igra groteskna. To pa ji daje tudi
izrazit etični naboj, saj kaže razliko
med pesniško resničnostjo sveta in malomeščansko
štacunarsko miselnostjo,
kakor Strniša pravi sodobni potrošniški družbi. The article analyses the space/time
construction of reality in Driada,
one of Gregor Strniša’s most unusual
works. The drama does not follow the
aristotelian rules of the three unities.
Furthermore, it easily changes
between different historical periods
and places and therefore constructs
a virtual reality, which exists behind
what can be seen through limited
human experience of the world. The
transitions from the biggest to the
smallest and from the past to the
future are distinguished features ot
the grotesque image of reality. The
grotesqe character of the play gives
rise to an ethic dimension, which sees
the contradiction between the poetic
comprehension of the world and its
everyday consumer logic.
