Univerzalna transhistorična tipizacija
avantgard Petra Bürgerja, ki jo sam
uvidi kot razprto, je mogoča na podlagi
njegovih izhodišč, če jo povežemo z definicijo
temporalnosti avantgard Petra
Osborna. Razmerje lahko preizkusimo
na primeru več desetletij dejavnega
avantgardnega kolektiva v povezavi
z zgodovinsko avantgardo. Odločili
smo se za primer manifestov NSK
in IRWIN ter IRWIN-ovega zgodovinjenja
zgodovine Malevičeve umetnosti.
Smrt je tako pri Maleviču kot pri
IRWIN splet časov, ki omogoča prehod
materialnega v idejno. Ugotovili smo,
da tisto, kar Bürger imenuje umetniški
material, obstaja kot z umetnostjo
inicirana temporalizacija relacij.
Glede na to je avantgardna montaža
estetski način povezovanja, je idejni
proces. Montaža kot atribut avantgarde
je estetsko funkcionalizirana ideja.
