Prispevek izhaja iz dejstva, da ima slovenski jezik v Italiji zaradi zgodovinskih in sociolingvističnih razlogov bistveno drugačen položaj na različnih območjih, kjer živi slovensko govoreča skupnost. V takem kontekstu je vprašanje večjezičnosti osrednjega pomena, saj izobraževanje poteka v najmanj dveh standardnih jezikih (slovenščini in italijanščini), medtem ko na določenih območjih, poleg italijanskega jezika, pride v poštev izključno krajevna različica slovenskega jezika. Avtor bo v razpravi izpostavil nekaj vprašanj, ki zadevajo sodobno jezikovno politiko, zlasti pa vlogo didaktičnih načel pri poučevanju kulturnih prvin v prostoru, kjer se slovensko govoreča skupnost v glavnem istoveti z lokalnim jezikovnim in kulturnim izročilom. Večina prebivalstva v bistvu ne razpolaga z nikakršnim znanjem o jezikovni in kulturni tradiciji slovenskega naroda. Omenil bo tudi vlogo in raznovrstne učinke najnovejše italijanske zakonodaje o zaščiti manjšinskih jezikov. Slovenščina v Italiji se nahaja v naravnem položaju interakcije s furlanščino in nemščino, poleg italijanščine seveda, zaščitni zakoni pa čedalje bolj konkretno omogočajo večjezično in medkulturno prakso v izobraževalnih procesih. Prispevek potemtakem ponuja nekaj razmislekov o potencialnosti večjezičnega in medkulturnega izobraževanja, ki naj bi načeloma odgovarjala značilnosti tega prostora. Ne gre pa prezreti dejstva, da so v deželi Furlaniji-Julijski krajini novejši procesi večjezičnega izobraževanja delno že v postopku.
