Članek se osredotoča na sostavo Albertija
in Maleviča, širše in poenostavljeno
gledano renesančnega ali novoveškega
in modernega in avantgardnega, zlasti
skozi interpretacijo, ki jo ponuja delo
francoskega psihoanalitika Gérarda
Wajcmana. V ospredju je vprašanje
analogije med sliko in oknom,
ki se je odprlo v svet, z nastopom moderne
dobe v umetnosti pa zaprlo ali
odprlo v nič. Temeljna poanta pričujočega
članka je torej ta, da nam ta sostava
v resnici osvetljuje ali na drugačen
način pomaga doumeti, kaj pravzaprav
je prelom, ki ga lahko poimenujemo
nastop moderne dobe v umetnosti,
in sicer skozi prizmo slikarstva. Ena
od posledic tovrstnega vzporednega
branja novoveškega in modernega
prinaša tudi določene posledice pri
zajemanju vprašanja brezpredmetnosti
ali brezpredmetnega sveta in objekta
(niča kot objekta) v Malevičevem
delu. Obenem pa tudi pri zajemanju
vprašanja ateizma: je Črni kvadrat
ateistična slika?
