This article examines how Slovenian writers, dramatists, journalists, and publishers dealt with the post-1848 censorship in the Habsburg Monarchy. In contrast to the preventive censor-ship characteristic of the pre-March period, the retroactive (post-publication) censorship that prevailed after the suppressed 1848 revolution used a different modus operandi: relying on a network of prosecutors and courts, it controlled print in retrospect, often seizing print runs, launching lawsuits against the press, and imposing heavy fines. This analysis focuses on the cases of the Carinthan publisher Andrej Einspieler, the prosecution of nationalist literati in Ljubljana (Fran Levstik, Miroslav Vilhar, Jakob Alešovec, and Janez Trdina), the imprisonment of authors and publishers, and, finally, the notable case of Ivan Cankar. Razprava raziskuje, kako so se slovenski pisatelji, pesniki, dramatiki, novinarji in založniki soočali s cenzuro v Habsburški monarhiji po letu 1848. V nasprotju s preventivno cenzuro, značilno za predmarčno obdobje, je retroaktivna cenzura, ki je prevladala po zatrti revoluciji leta 1848, ubirala drugačne poti: zanašala se je na mrežo tožilcev in sodišč, tisk pa je nadzorovala za nazaj, pogosto zasegla naklade, sprožala tiskovne pravde in nalagala visoke globe. V analizi je poudarek namenjen primerom koroškega založnika Andreja Einspielerja, preganjanju nacionalističnih literatov v Ljubljani (Fran Levstik, Miroslav Vilhar, Jakob Alešovec, Janez Trdina) in zapiranju avtorjev in založnikov, na koncu pa je podrobneje preučen zanimiv primer Ivana Cankarja.
