Nova forma je lahko odgovor na absolutno
nov začetek, ki pomeni destrukcijo
vsega starega. Hkrati pa lahko kreacijo
čisto nove forme razumemo ne kot rezultat
destrukcije, temveč kot odgovor
na minimalno razliko: v minimalni
razliki med belim in belim ostane
forma. V minimalni razliki leži osnovna,
primitivna, minimalna forma,
ki ni forma minimalne predmetnosti,
temveč je forma minimalnega prehoda.
Ali je možno razumeti umetnino kot
prehod med novim in starim svetom?
Umetnina je pojmovana kot zev,
ki še vedno dopušča tradicionalno
zasnovan koncept gledalca, a nas
hkrati napoti na »lastne ruševine«,
kjer ni možno misliti nič drugega kot
izpraznjeno materijo nekega starega
spomina. V tem smislu je prehod
razumljen kot odprta forma umetnine,
ki na pragu svojih ruševin lahko odpira
nove možnosti umetnosti.
